Napočil je dan, ko smo se z olimpijsko judo reprezentanco Slovenije odpravili na težko pričakovan največji športni dogodek na svetu. OLIMPIJSKE IGRE.

Naj za začetek napišem kako je do tega sploh prišlo. Moji klubski kolegici Kaja Kajzer in Andreja Leški sta se uvrstili na olimpijske igre. Ker pa za dobro pripravo na tako tekmovanje potrebuješ trening partnerja je Kaja Kajzer izbrala mene. Seveda sem ji za to priložnost neizmerno hvaležna. Od prve minute in seveda tudi že prej sem dala od sebe zadnji atom moči. Seveda, sem se zavedala, kaj pomeni biti sparing v tako pomembni stvari v karieri športnika. Tukaj ni prostora za nič drugega kot le 100% delo, odrekanje, fokus, …

Seveda sem ponujeno sprejela, še več, bila sem počaščena in pripravljena na delo, garanje.

V petek, 26.7. smo se zelo zgodaj, okoli 5. ure zjutraj zbrali na ljubljanskem letališču. Bili smo: Kaja Kajzer, Andreja Leški, Kaja Schuster (sparing od Andreje), trener Luka Kuralt in pa jaz. Za dobro popotnico, smo ne letališču srečali tudi Saro Isakovič. Po vseh letaliških ceremonijah smo počakali na let proti Parizu. Seveda sem nestrpno pričakovala trenutek, ko bo moja noga prvič stopila na olimpijsko prizorišče. Prihod na letališče v Parizu je bil seveda olimpijskim igram primeren. Na vsakem koraku je bilo vse v znamenju olimpijskih iger. Organizatorji so poskrbeli za nas in nas seveda po posebnih linijah pospremili do prtljage, registracije in potem do kombija, ki nas je odpeljal do olimpijske vasi. Pred vhodom v vas so nas morali še enkrat administrativno preveriti. Sledil je vstop v vas in takoj je mimo nas pritekla olimpijska baklja z olimpijskim ognjem, ki je ravno takrat potovala po olimpijski vasi. Še en nepozaben trenutek. Nadaljevali smo pot po vasi, do vodje slovenske judo reprezentance. Le ta nas je sprejel, pozdravil in nas napotil do prostorov. Ogledali smo si namestitvene prostore, jedilnice, prostor za druženje, fitnes, treniranje,…

Jaz in Kaja Schuster sva spali v hotelu nekaj stran od vasi, saj lahko v vasi prebivajo le temovalci in trenerji. V petek zvečer je sledilo odprtje olimpijskih iger. Z Kajo sva si odprtje ogledali iz obrobja reke Sene.

V soboto pa smo se vrnili v trening ritem. Zjutraj zajtrk, potem pa trening, fitnes, počitek, kosilo in popoldan podoben ritem. Vmes pa nekaj pohajkovanja po olimpijski vasi in Parizu.

Nedelja podobno.

V ponedeljek pa je sledil dan D. Tekma Kaje Kajzer in dan za katerega se je pripravljala zadnje 3 let z njo pa zadnje obdobje tudi jaz. Seveda sem bila nervozna tudi jaz. Po prihodu v dvorano, smo najprej nekako vzpostavili stik z dvorano, tatamijem in prostorom nasploh. Sledilo je ogrevanje v pomožnih dvoranah. Seveda so to nepozabni občutki ko si prostor deliš z najboljšimi judoisti sveta. Vendar pa takrat ni bilo časa za to. Vsa priprava je potekala zelo strukturirano in plansko. Dobre pol ure pred Kajinim nastopom, sem Kajo pustila samo kjer se je v miru pripravila na svoj prvi dvoboj. Jaz pa sem se preselila v dvorano in nestrpno čakala dvoboj.

Prišel je moment dvoboja. Kaja je dvoboj dobro začela, imela vse v svojih rokah, in nekako vodila dvoboj. Na žalost je Kaja izgubila in sledil je šok, razočaranje, jeza, … skratka ogromno nekih čustev. Tudi moji občutki ob vsem tem so bili grozni. Želela sem le objeti Kajo in morda vsaj malo vsega prevzeti na sebe. Vedela sem, da je bila Kaja pripravljena vzeti medaljo.     Zgodi pa se taka stvar. Sledile so res težke minute. Ves dan sva preživeli skupaj.

Naslednji dan je nastopala Andreja Leški. Skupaj smo odšli do dvorane. Dvoboje sem spremljala v dvorani zelo blizu tatamija. Andreja je dobivala dvoboj za dvobojem. Veselili smo se z njo, za klub, za Slovenijo. Prišel je moment najtežjega dvoboja. Polfinale proti francozinji Clarise. Dvorana se je tresla od podpore domačinov, Andreja pa je z odlično borbo prišla do najpomembnejše zmage. Sledilo je čakanje na finalni dvoboj proti mehičanki. Dvoboj sta obe pričeli zadržano, seveda je bil vložek ogromen, finale olimpijskega turnirja. V prvi minuti, je Mehičanka upel met za točko. V današnjem judu je povratek zelo težek, saj tisti, ki vodi začne z taktičnim bojem in pasivno borbo. A Andreja to ni zmedlo. Zelo hitro je naredila napad z uspešnim metom za točko in pa takoj v končni prijem. Sledilo je dolgih 10 sekund. 1, 2, 3, …. 10 !!!!! Še ena točka in Ippon. Sledil je krik veselja, Andreja, mi ostali na tribuni, trener. Nepozabni občutki. Biti zraven osvojitve zlate olimpijske medalje. Izpolnitve sanj. Težko opišem vse občutke takrat. Andreja je pritekla do nas na tribuno. Bili so res nepozabni trenutki. Sledilo je čakanje na podelitev in pa himno Republike Slovenije. Ponos v tistem trenutku stati v dvorani je neizmere. Pa potem slikanje skupaj pod Eiflovim stolpom. Waw. Res nepozabno.

A v mojem srcu je bil del, ki je trpel s Kajo in dogodkom prejšnjega dne.

Veselje se je potem preselilo v olimpijsko vas in kasneje v Slovensko hišo.

V sredo smo si skupaj ogledali nastop Anke Pogačnik in pa v četrtek Metke Lobnik. Popoldneve sem poizkušala čim več časa preživeti s Kajo. Skupaj sva obiskali veliko stvari, poizkusili kar nekaj hrane, ki sicer ni bila presežek na teh olimpijskih igrah. Lepo so naju gostili v Slovenski hiši. Gospod Jezeršek nama je pripravil izjemen šmorn in pa testenine. Pozdravit naju je prišla tudi ga. Marta Kos.

Po tednu dni pa smo počasi vsi čakali dan vrnitve. Vračali smo se v petek popoldan. Pristanek na letališču Ljubljana je bil veličasten. Gasilci so pripravili vodomet na stezi. V predverju pa se je zbrala ogromna množica ljubiteljev juda, navijačev, prijateljev in podporniov in pa skoraj vsi klubski kolegi. Sprejem je bil zelo lep. Vse so nas pričakali s cvetjem.

Za menoj je nepozabna izkušnja olimpijskih iger. In seveda obveza za nadaljne delo in še močnejša želje po izpolnitvi lastnih ciljev.

Hvala tudi vsem vam za komentarje na očetovem profilu pod slikami iz OI.