Za nami je najpomembnejša tekma v Sloveniji za leto 2024. To je dan, ki ne pozna popravnega izpita, to je dan, ki ne sme biti slab, to je dan kjer ni prostora za popravke.
Sobotno jutro, noč ni bila najboljša, verjetno zaradi pritiska. Glava je že bila na tekmovanju. Jutro je minilo bolj kot ne v mojem svetu, odmaknjeno od drugih. Ob 10h smo se dobili pred klubom. Na tekmo smo odšli z avtobusom, saj je to tekma kamor se odpravi in pošlje največ tekmovalcev.
Po prihodu v Velenje, opravljeni birokraciji in pa tehtanju smo si do konca ogledali dvoboje mlajših kategorij, ki so ta dan tekmovali na festivalu juda. Sledilo je ogrevanje in pa čakanje na žreb. Po opravljenem žrebu so zaradi tehničnih težav žreb ponovili še 2x, zadnjega praktično tik pred začetkom tekmovanja.
Moja težnostna kategorija je bila na vrsti v drugem delu, zato je bilo čakanja zelo veliko. Kar 3 ure je trajalo, da smo prišle na vrsto punce v moji kategoriji. V prvem krogu mi je žreb določil, da sem prosta in tako sem čakala zmalovalko dvoboja, ki se je križal z menoj. Nasproti mi je stala tekmovalka iz judo kluba Sankaku. Žal se je obrnilo, da je tekmica 19 sekund do konca dvoboja dobila točko, dodeljeno šele po pregledu posnetkov. To je pomenilo, da se od zlate medalje poslavljam takoj na začetku.
Seveda to ni lahek moment, sploh, kadar ciljaš na sam vrh. Vendar. Kot sem že napisala, na tak dan časa za razmišljanje ni, zato sem ta dvoboj odmislila in se skoncentrirala na naslednje dvoboje. Prvi dvoboj v repesažu sem zaključila z Iponom po 1:29 minute, drugi dvoboj prav tako z Iponom po 24 sekundah.
Sledila je borba za tretje mesto. Borba, katero sem si najmanj želela. Borba proti svoji veliki prijateljici, sotekmovalki s kluba, cimri na vseh pripravah in tekmovanjih, tudi zaupnici, osebi, ki me nemalokrat razveseli, ko mi speče kakšno dobroto. V tem dvoboju so noge ratale nekako težke, prav tako roke in celo telo. Žal pa je sva dvoboj morali oddelati. Bili sva zelo izenačeni, po skoraj 3 minutah borbe pa sem uspela z metom za Ipon in končala borbo. Po taki zmagi je tudi veselje nemogoče. Veš, da si ti dobil, tvoja prijateljica pa je izgubila.
Seveda tudi ona ve da je to šport, in to najinega prijateljstva ni in ne bo omajalo.
Vsake uvrstitve na zmagovalni oder se športnik mora veseliti, tako sem se tudi jaz osvojitve 3. mesta. Ostal pa je grenak priokus zaradi tiste prve borbe, ki je bila nepotrebna in pa boja za tretje mesto.
Sledilo je še ekipno tekmovanje, ki je bilo izpeljano 1. v zgodovini Slovenije.
Postavili so me v ekipo Bežigrad 2, kjer smo bili tisti mlajši. V prvem dvoboju smo se znašli z ekipo Apolon 1, kjer je bila tudi nova državna prvakinja v moji kategoriji. S tem sem dobila možnost se pomeriti z njo. Dvoboj sem hitro zaključila z metom za Waza ari in pa končnim prijemom. Kot ekipa pa smo dvoboj izgubili. Sledila je borba v repesažu, katero je naša ekipa zmagala. Potem pa še dvoboj za bron, kjer so bili od nas boljši tekmovalci iz Maribora. V obeh naslednih dvobojih sama nisem nastopila, saj ni bilo tekmovalke v sosedni ekipi.
Na povratku v Ljubljano, pa nas je klub pogostil z večerjo.
