Za menoj je zanimivo in tudi težko obdobje, ko se mora judoist odločiti kdaj je pravi trenutek zamenjave težnostne kategorije. Po zadnjem tekmovaju pred 14. dnevi je tudi pri meni dozorela odločitev o prestopu v težjo kategorijo. Seveda, ta odločitev ni bila sprejeta na mah temveč po tehtnem premisleku, poslušanju svojega telesa in tudi kar nekaj prebrane literature na to temo, pogovoru s staršema in tudi trenerji.

Tako sem se v soboto na tekmo odpravila seveda z malce mešanimi občutki. Tekmice so druge in tudi tehnika se pri vsaki težnostni kategoriji malce spremeni. Seveda pa sem bila še vedno odločena po kaj se v Celje odpravljam.

V ¼ finalu me je čaka nasprotnica iz Slovenije. Borbo sem odlično začela in jo v enakem slogu hitro pripeljala do konca. Met za Ipon v 18. sekundi dvoboja. Naslednja polfinalna borba me je čakala po le 5 minutah premora. Nasprotnica prav tako Slovenka. Dvoboj sem zopet začela odlično in ga nadaljevala vse trenutka, ko je nasprotnica izkoristila mojo nepazljivost za svojo točko. Do konca je bilo še 54 sekund. To me ni zmedlo in dvoboj sem rutinirano obrnila sebi v prid že v naslednjih 20 sekundah. Met za Waza ari in pa končni prijem. V finalni borbi mi je nasproti stala tekmovalka iz Hrvaške. Dvoboj sem ves čas imela pod kontrolo, bila boljša nasprotnica, aktivnejša in napadalnejša. Po rednem delu borbe, in enemu nedosojenemu Waza ariju v mojo korist se je dvoboj nadaljeval v zlato točko kjer pa sem v 10. sekundi dvoboja izveda met za Ipon.

Zmage na turnirju sem bila seveda vesela, saj je bil to prvi nastop v tej kategoriji. In težko je lepše začeti kot je to z zmago.